»Pri plesu se zdaj veliko ukvarjam s sodobnoplesno improvizacijo, s principi zaznavanja in občutenja telesa, ki je neritmično, nekoreografirano in sledi trenutku. To telo skušam spojiti s flamenko telesom, ki je ritmično, plesno, formirano.«
»Anja v bistvu prvo glasbilo. Njene noge pri flamenku so ritem, so zvok, ki ga uporabljam, ki ga v živo snemam in z njim manipuliram. Nato je tukaj še moja stran – omara, ki je ozvočena in ima tudi svojevrsten zvok ter moja elektronska glasba.«
»Voda je priklic mnogočesa in tedaj tudi nekoga, torej nje ženske, zato ni naključje, da so nosilke vseh osrednjih pripovedovalskih dogodkov prav dame.«
»To, da sem dala glas ženskam, nikakor ni naključje, to sem storila zavestno, namerno in z veliko navdušenja, pa seveda tudi hvaležnosti, da je v našem prostoru vendarle toliko glasov, ki zmorejo svetiti, pogosto tudi spregledano, in oživljati tisto, kar je bilo zanihano v neobstoj.«
»V prerezu srca je prostranstvo vode – je privid, je luč sredi temine, je hipna postaja, je smrtni boj in je golo telo pripovedovalke, ki preureja svet, ne da bi štela spoznanja. V vodi se tanjša naša teža, voda je teža. Vanjo, v nezavedno, odteka naša kri. Gosta čustva, drhtiva rahločutnost, ki vstopi v jedro vsega.«
